Zakaj sem začel pisati – 1.del

V letu 2022 sem si vzel nekoliko več prostega časa in ga izkoristil za pisanje svoje prve knjige Ne misli na zelenega slona. Začel se je proces, skozi katerega sem na novo ozavestil najtežja obdobja mojega življenja in načine, kako sem se z njimi spopadal. Da sem lahko ponovno osmislil svoje življenje sem moral najprej bolje spoznati sebe, svoje vrednote in svoja prepričanja. Ponovno sem moral ovrednotiti svoje življenjske cilje in svoj odnos tako do sebe kot do drugih. Pri tem so mi pomagale številne knjige, ki sem jih v tem času prebiral, osnovo in smerokaz za nadaljnje raziskovanje pa sem pridobil v NLP.

Proces pisanja

Pisanje je proces, ki ga je težko opisati. Čutiš vznemirjenost, kot da bi bil na lovu za zakladom. Le da ti pri tem ne pomaga klasični zemljevid, saj ne potuješ po cestnih poteh, tropskih gozdovih, čez hribe in doline našega planeta, ampak po skrivnih poteh našega nezavednega. Zato potrebujemo zemljevid, ki se razlikuje od dejanskega ozemlja. Zemljevid, ki je tako edinstven in kodiran, da ga lahko razumemo le mi sami. Oblikoval se je na podlagi naših preteklih izkušenj in ker ni zamrznjen v času, ga nove izkušnje vedno znova prilagajajo in če hodimo odprtih oči in odprtega srca, tudi bogatijo. Zato je od nas odvisno, kakšen zaklad nas čaka na koncu poti, predvsem pa, kako bomo uživali v sami avanturi.

Hramba notranjih virov

Na svojem notranjem potovanju sem prišel do številnih spoznanj,  ki so mi za trenutek obogatila dojemanje lastnega življenja, potem pa so se začela izgubljati v oddaljenem spominu. Vedno težje jih je bilo ponovno priklicati in podoživeti. Iz mojega zavestnega uma so se shranila v spomin, niso pa se uspela še dovolj dobro zasidrati v mojem nezavednem, da bi postala del mene. Prav tako pa jih nisem mogel vseh ohranjati v svojem delovnem spominu, saj bi potem zmanjkalo prostora za vse ostalo. Nujno sem moral vsa ta spoznanja, vsa notranja občutja nekako odložiti nekam na varno, shraniti na način, da bom lahko do njih dostopal, ko jih bom potreboval. In večkrat ko bom dostopal do njih, bolj trajne sledi bodo pustile tudi na mojem notranjem zemljevidu.

Umiritev uma

Začel sem zapisovati svoje misli, ki so mi začele rojevati po glavi in prišel do spoznanja, da v glavi te misli še niso bile dokončno oblikovane, da bi jih lahko le prelil na papir. Potrebno jih je bilo ustrezno ubesediti in takrat se je zgodila prva čarovnija. Nekatere težke misli, ki sem jih v glavi premleval vedno znova in znova, so na listu popolnoma izgubile vso svojo težo. Ko niso bile več del mene in sem jih lahko opazoval iz varne distance, sem imel občutek, da jih veliko lažje kontroliram. Ukrotil sem jih kot mladega podivjanega žrebca, ki noče sprejeti, da bi mu kdo sedel na hrbtu in ga usmerjal. List papirja je predstavljal ograjen prostor iz katerega moje misli niso mogle več pobegniti. Ko vsebino svojih misli ubesediš, dobijo obliko, ki na listu papirja obmiruje. Nič več se ne napihujejo, nič več nekontrolirane ne skačejo sem ter tja. Ne morejo se več nepovabljeno prikrasti na praznovanja in prekinjati nočni  spanec.

Končni izdelek

Omenjene izkušnje so bile dovolj, da sem s svojim zapisovanjem nadaljeval in počasi sem se začel poigravati z mislijo, da bi napisal knjigo. In po pol leta je pred menoj končni izdelek, na katerega sem resnično ponosen. Hkrati pa je čas, ko se lahko ozrem nazaj in se vprašam, kaj vse mi je pisanje knjige prineslo in koliko je prispevalo na moj današnji pogled na svet. Kako je sam proces vplival na moj zemljevid sveta?

O spoznanjih, kako je pisanje vplivalo name in na moje dojemanje okolja pa lahko poiščete v drugem delu članka.