Dimenzije osebnosti, ki vplivajo na našo samopodobo

V svoji knjigi sem poglavje o samopodobi pričel z zgodbo o levu, ki ga posvoji čreda ovac. Z njimi se je pasel, naučil blejati in po ovčje družiti. Njihova vzgoja je vplivala na vrednote in prepričanja mladega leva. Ker ni imel drugih izkušenj, se je tudi sam počutil kot ovca, z vsemi njihovimi strahovi in črednim nagonom. Svojo samopodobo si je ustvaril na podlagi lastnega mnenja o sebi, mnenja drugih o njem, predvsem pa lastnega mnenja o tem, kaj si drugi mislijo o njem. Šele ko ga je ujel stari lev, pred katerim je prestrašen bežal kot ostale ovce, je spoznal, kako izkrivljeno samopodobo je imel ves ta čas.
Na našo samopodobo in posledično na našo kvaliteto življenja vpliva način, kako si razlagamo dogodke in situacije v našem življenju. Obstaja več različnih pojasnjevalnih stilov, ki se razlikujejo po treh ključnih dimenzijah, ki jih predstavljam v nadaljevanju.
Vedno se mi to dogaja (trajnost)
Trajnost se nanaša na to, kako dolgo pričakujemo, da bo določen dogodek ali situacija trajala. Če verjamemo, da določen neuspeh ni bil zgolj enkraten dogodek, ampak se bodo takšni dogodki ponavljali še naprej, na drugi strani pa uspeh vidimo zgolj kot izjemo, takšno pojasnjevanje dogodkov negativno vpliva na našo samopodobo. Športnik, ki si na tak način razlaga svoje zmage in poraze, bo težko našel notranjo motivacijo, da bo še naprej uspešno treniral. Posledično se bo uresničilo ravno tisto, kar je napovedoval. Samouresničujoča prerokba.
Jaz sem kriv (poosebljanje)
Poosebljenje se nanaša na to, komu posamezniki pripisujejo odgovornost za posamezne dogodke – ali jih pripisujejo sebi ali drugim. Če nenehno pripisujemo negativne dogodke sebi, uspehe pa drugim, lahko to privede do negativne samopodobe. To ne pomeni, da ne prevzemamo odgovornosti za svoje napake. V timskem športu je še toliko bolj pomembno, da priznamo lastne napake in za to ne krivimo drugih. Ker se ne postavljamo v vlogo žrtve, se iz teh napak lahko nekaj naučimo in postanemo boljši. Ko končno dosežemo uspeh, pa si ga znamo brez lažne skromnosti tudi pripisati in ga ustrezno proslaviti.
Ne zaslužim si (obsežnost)
Obsežnost se nanaša na to, kako široko posameznik razširi vpliv dogodka na druge dele svojega življenja. Za primer lahko ponovno vzamemo našega športnika, ki je slabo odigral zadnje tekme, zaradi česar se sedaj počuti tudi kot slab mož in oče. Slabi rezultati niso vplivali na njegovo samopodobo zgolj na igrišču, ampak jo je prenesel tudi v ostale svoje življenjske vloge.
Na negativno samopodobo našega nogometaša vplivajo vse tri omenjene dimenzije. Peter je vse bolj prepričan, da se njegova forma ne bo več izboljšala, da je on kriv za številne ekipne neuspehe in da tudi na drugih področjih življenja ne bo nič bolje, saj si ne zasluži sreče. Tudi kadar ekipa doseže zmage, se ne počuti zaslužnega. Težko sprejme pohvalo, saj so njegovi uspehi zgolj naključni in zato ne bodo dolgo trajali. Posledično uspehov ne praznuje in mu ne dajejo občutka samozavesti za druga področja življenja.
Če želimo Petru izboljšati njegovo samopodobo, se mora najprej zavedati svojih omejujočih prepričanj in prepoznati vzorce svojega razmišljanja. Šele ko pozna strukturo svojih notranjih procesov, lahko spremeni doživljanje svoje subjektivne realnosti, ki ga bo podpirala v vlogi rojenega zmagovalca.
Prepoznavanje vzorcev
Pri prepoznavanju vzorcev si bomo pomagali z diltsovimi nevrološkimi nivoji osebnosti. Običajno jih ponazarjamo v obliki piramide, kjer so posamezni nivoji razvrščeni glede na njihov vpliv na doživljanje naše realnosti. Sestavljajo šest ravni, na katerih delujemo v vsakdanjem življenju.
Najnižje se nahaja okolje, v katerem delujemo. Posamezni kontekst ponuja različne priložnosti in ovire, odvisno od ostalih nivojev osebnosti, ki se nahajajo višje na piramidi. Spodnji del piramide sestavlja še naše vedenje ter naše sposobnosti in veščine.
Zgornji del piramide sestavljajo naše vrednote in prepričanja, naša identiteta ter naše širše poslanstvo, ki so bolj abstraktne ravni, vendar imajo večji vpliv na nas kot spodnji del piramide. Vplivajo na naš odnos do okolja, na naše dojemanje realnosti, motivacijo in globlji smisel življenja.
Glede na to, na kateri nivo osebnosti polagamo vzroke za naše uspehe in neuspehe, vplivamo na našo samopodobo. Če jih polagamo na spodnji del piramide, jih jemljemo bistveno manj osebno kot že jih razlagamo s pomočjo nivojev v zgornjem delu piramide.
Ko krivdo za neuspeh pripišemo trenutnim okoliščinam, hkrati vemo, da bo naslednjič lahko bolje in ne bo vplivalo na ostala področja našega življenja. Tudi če ugotovimo, da je k neuspehu vplivajo naše vedenje ali naše trenutne veščine, lahko naslednjič vedenje popravimo, prav tako lahko izboljšamo naše veščine.
Popolnoma druga zgodba pa nastane, če vzroke za neuspeh v celoti pripišemo sebi in dodatno potrdimo naša negativna prepričanja, ki jih imamo o nas samih. Ugotovimo, da se je ponovno ponovilo, kar smo že vedeli: da smo nesposobni, da nismo vredni uspeha, da tako mora biti. Ker je to del naše osebnosti, tega ne moremo spremeniti. Ker je področje, na katerem smo doživeli neuspeh, za nas pomembno, je še toliko bolj boleče. Izgubimo motivacijo in smisel. V očeh drugih vidimo razočaranje in se temu primerno začnemo vesti.
Vendar je vse to daleč od realnosti. To so le naše zgodbe, ki smo jih oblikovali s pomočjo prej omenjenih pojasnjevalnih stilov. Ker se sedaj tega zavedamo, pa je čas, da spremenimo naše nezavedne vzorce.
Izboljšanje samopodobe
Če bomo naslednjič doživeli neuspeh, bomo najprej preverili vse okoliščine, zakaj je do tega prišlo. Nismo vedno za vse sami krivi, na drugi strani pa tudi nočemo igrati vloge žrtve. V kolikor je vzrok v določenih zunanjih pogojih, bomo okolje poskusili ustrezno prilagoditi, da nam bo prihodnjič lažje doseči želeni cilj. Če je odgovornost na naši strani, bomo preverili, kako bi lahko izboljšali naše vedenje in veščine, da bomo drugič boljši.
Ko bomo dosegali uspehe, pa jih bomo znali proslaviti. Zavedali se bomo svojega prispevka in cenili ves trud, ki smo ga vložili v dosežene cilje. Tako se bomo počasi znebili svojih omejujočih prepričanj in ustvarili novo realnost, v kateri bomo igrali aktivno vlogo in bodo uspehi postali naša stalnica. Ker bomo ponovno videli smisel in bomo motivirani, se bomo še naprej trudili in izboljševali naše veščine. In ne bomo se več bali neuspehov, saj predstavljajo zgolj povratno informacijo iz katere se lahko marsikaj naučimo.
Vsi želimo biti ljubljeni, zato se bojimo, da ne bomo drugih razočarali. Vendar se moramo vedno znova zavedati, da se v očeh drugih zrcali predvsem naš odnos do nas samih. Mi smo največji kritik, mi postavljamo standarde. Zato je pomembno, da so sebe gojimo brezpogojno ljubezen in smo razumevajoči do svojih neuspehov. Ko bomo znali ljubiti sebe, bomo to čutili tudi do drugih. Občutek medsebojne povezanosti pa bo pregnal primarni strah pred kritiko in zavrnitvijo.
In kar naenkrat se bo odprl nov svet, v katerem bomo lahko nastopali v glavni vlogi, ki si jo bomo sami izbrali.