Ali je strah pred umetno inteligenco upravičen
V zadnjem času, odkar je umetna inteligenca dostopna že vsakemu sleherniku in jo lahko tudi sicer občuti na vsakem koraku, se veliko sprašujemo o tem, kakšno grožnjo predstavlja za človeštvo. Strokovnjaki z različnih področij, tako tehnoloških kot humanističnih ved, se zavedajo, da nadaljnjega razvoja ni mogoče zaustaviti, vendar pa je potrebno razmisliti, kako daleč in kako hitro pustimo, da spremeni naše dosedanje življenje. Umetna inteligenca nas lahko osvobodi nadležnih vsakdanjih opravil, lahko pa nas tudi zasužnji, kar precej dobro uspeva že današnji tehnologiji.
Predvsem mlajša generacija, ki je rasla skupaj z moderno tehnologijo, se z vrstniki srečuje le še v šolah, v preostalem času pa druženje poteka le še preko socialnih omrežij in računalniških iger. Tudi starejši se le s težavo za dlje časa oddaljimo od svojega prenosnega telefona. Kot sužnji se odzivamo na vsako opozorilo o prejetem sporočilu. obvestilu ali klicu. Naša odvisnost zahteva vedno večji odmerek dopamina, ki ga brezskrbno druženje brez obveznosti ne more zadovoljiti.
Učinkovitost umetne inteligence
Strokovnjaki opozarjajo, da danes ni več poklica, kjer nas umetna inteligenca ne bi mogla nadomestiti. Z dostopom do vseh baz podatkov, na podlagi katerih lahko pridobi potrebne informacije in išče nove povezave, nove vzorce, lahko o določenem znanstvenem področju bistveno bolj argumentirano razpravlja kot najboljši znanstveniki. Na podlagi vseh naših poizvedovanj in komunikacije na družbenem omrežju, naše vedenjske vzorce pozna bolje kot mi sami in lahko bolje kot vsak politik ali celo sociopat manipulira z našimi čustvi.
Vseeno pa ni zanemarljiva bistvena razlika med nami in umetno inteligenco: umetna inteligenca se ne zaveda same sebe in ne premore čustev. Morda bo kdo rekel, da je to le še dodatna prednost za umetno inteligenco, saj zaradi tega ne počne številnih neumnosti, kot jih počne čustveno bitje kot je človek. Racionalno vedenje je vendarle bolj učinkovito.
Naše izkušnje in čustvena empatija
Pa je bistvo človeka le v tem, da je čim bolj učinkovit? Ray Kurzweil v svoji knjigi The Singularity is Near trdi, da je glavna kvaliteta človeka, da stalno išče načine, kako razširite svoje fizične in umske sposobnosti. Učinkovitost je pri tem seveda pomembna, vendar je potrebno tudi samozavedanje, lastna samorefleksija. V katero smer se bomo želeli razvijati, je odvisno od naše identitete, naših vrednot in prepričanj. Da delujemo v skladu s tem, kar smo, predvsem čutimo in ne toliko razmišljamo. Gre za notranje občutke, intuicijo in naša čustva.
Ljudje smo v samem bistvu družbena bitja, zato je za nas empatija zelo pomembna. Ne gre zgolj za nekakšen algoritem, ampak paleto kompleksnih čustev, ki jih gojimo do drugih. Tudi če sovražimo in škodujemo drugim, se tega običajno zavedamo in to želimo popraviti, čeprav pogosto ne ravno uspešno. Umetna inteligenca je lahko zelo uspešna v kognitivni empatiji. Zelo dobro zna brati naše vzorce razmišljanja, čustvovanja in vedenja. Kot bi bila opazovalka dejanskega dogajanja. Opazovalka zabave, na katero ni povabljena in jo opazuje le skozi okno. Ljudje se lahko trudimo z različnimi mentalnimi vadbami, vključno z meditacijo, vendar glede kognitivne empatije ne bomo nikoli tako uspešni.
Ali to pomeni, da je umetna inteligenca lahko bistveno boljši terapevt, coach? Dvomim, saj brez čustvene empatije umetna inteligenca nikoli ne bo čutila, kar čuti druga oseba. Nikoli ne bo zares razumela druge osebe. In druga oseba bo to prej ali slej začutila. Čeprav bo umetna inteligenca imela vse informacije o tem, kako pomemben je spanec in kako reševati nespečnost, pa ne bo imela nikoli dejanske izkušnje, kako drugače se počutiš po dobrem spancu. Nikoli ne bo razumela, zakaj je za ljudi intimna bližina tako pomembna. Nikoli ne bo razumela, kako lahko določeno osebo hkrati ljubimo in sovražimo. Kako bo umetna inteligenca lahko dober sogovornik, če nima nobenih dejanskih izkušenj, ki bi jih lahko delila?
Ljudje se počutimo izpolnjeni na podlagi vedno novih izkušenj. Brez novih izkušenj ni življenja. Zato tudi tvegamo. Hočemo spremembe, čeprav moramo iz svoje cone udobja. Le takrat zares živimo. Zato bomo sami pustili umetni inteligenci, da vstopi skozi glavna vrata in da skupaj z nami sooblikuje skupno prihodnost. Utopično ali distopično prihodnost?
